Planina je v 11. stoletju last grofice Heme oz. njenega moža Viljema II., grofa v Brežah in mejnega grofa v Savinjski krajini. Z Viljemovim umorom in smrtjo obeh sinov rodbina še pred sredo 11. stoletja izumre. Hema leta 1043 ustanovi v Krki na Koroškem ženski samostan, ki mu podari precej posesti, med drugim tudi Planino. Že leta 1072 pa salzburški nadškof Gebhard samostan razpusti in na njegovem mestu ustanovi prvo škofijo na Koroškem. Planina tako postane eden od petih glavnih fevdov (feuda principia) krške škofije. Nastanek gradu je povezan z obrambo Posotelja pred Ogri, kar je salzburški nadškof zaupal svojim vazalom oz. ministerialom. Grad je bil verjetno zgrajen v zadnji četrtini 12. stoletja, možno pa je, da je na njegovem mestu stala manjša utrdba ali dvorec že v 11. stoletju. Prvi znani ministerial oz. posestnik gradu Ortolf, se s planinskim izvornim imenom Ortolfus de Munparis, v listinah prvič omenja leta 1190. Ime planinskega gradu Montparis, Montpris, Montpreis v pomenu gora slave, časti, nagrade ... je romanskega izvora in priča o priljubljenosti južnofrancoske dvorne epike med vzhodnoalpskim plemstvom. Približno ob istem času kot Planino, dobi Ortolf še en krški fevd, Podsredo. S tem postane najmočnejši posavsko obsoteljski vazal krške škofije. Njegova hči Herada se poroči s Friderikom IV. Ptujskim, sin Ulrik pa z Adelhajdo, hčerko Hartnida II. Ptujskega . Ulrikov zakon ostane brez otrok, tako rod Planinskih z njegovo smrtjo izumre. Dedna pravica pripade Ulrikovi nečakinji Geburgi II., ta pa se poroči s Henrikom III. Svibenskim. S Henrikom oz. svibensko – planinsko vejo doživi planinsko gospostvo neverjeten vzpon in nazadnje tudi zaton, tako politične moči kot gospodarske. Leta 1345 preide planinska posest v roke Frideriku Celjskemu in njegovi rodbini. Toda zlata doba je nepreklicno mimo. Po smrti zadnjega Celjskega leta 1456 postane grad deželnoknežji, na njem pa gospodarijo različni bolj ali manj uspešni zakupniki. Med njimi Jošt Jožef baron pl. Thurn, ki grad tudi temeljito obnovi, rodbina Moscon, Anton Protasi, dr. Jožef Gorišek ... Leta 1863 posest prevzame Gustav grof pl. Blome. Za hip se zdi, da se gradu obetajo lepši časi. Blome se z željo, po temeljiti obnovi gradu, obrne na dunajskega arhitekta Hansna, ki pa obnovo odsvetuje. Vzrok? Trideset metrov visok skalni previs, na katerem stoji grajska stavba, naj ne bi prenesel dodatnih obremenitev. Blome tako ob vznožju gradu zgradi manjšo graščino, grad pa ostane prazen. Na dokončen propad ni treba čakati dolgo. Zaradi davka na površino strehe, grajsko stavbo razkrijejo in ji odstranijo bruna v zgornjem nadstropju. Temu svoje doda še potres in grad postane v relativno kratkem času razvalina, ki jo prerašča bršljan in kjer gnezdijo ptice. Kupi nasutega kamenja hranijo skrivnosti in davno pokopane zgodbe.
Leto 2003
Odločili smo se. Varovali bomo njegove skrivnosti in hkrati pisali novo zgodbo. Skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine smo v letu 2004 začeli s konservatorskim posegom.
... in naš cilj?
Vrniti življenje med stoletne zidove in napisati zgodbo s srečnim koncem.
